Postal je reševalec s psom, član GRS Tržič  in sodelavec KRP pri GRZS , inštruktor reševalnih psov in bil več let tudi v enoti MERP (mobilna enota reševalnih psov), kar pomeni, da si na voljo 24 ur na dan, 365 dni na leto, v petek in svetek, da v čim krajšem času s svojim psom popolnoma pripravljen poletiš na drug konec sveta, če je treba, recimo pomagat pri iskanju zasutih pod ruševinami ali plazom. Da ne bo kakih napačnih domnev - reševalec za svoje delo ni plačan. Upravičen je le do izrednega dopusta, če se seveda delodajalec s tem strinja. Miran Tišler tako spada med tiste, ki so nam recimo po letošnjem žledolomu pokazali, da je Človek še vedno koristnejši od strojev, politikov in interneta.

Veliko dela, treninga in predanosti. Kaj obsega delo reševalca s psom? »Ko se nekdo izgubi v gozdu, gre na vrv ali se znajde zasut pod kupom snega, pokliče policija najprej na pomoč nas, točneje psa in njegovega vodnika. Ta dva, če imata srečo, v do 15 minutah najdeta zasutega pod snežnim plazom, lahko pa kljub tridnevnemu brodenju skozi zavese dežja in blata nič. Odvisno od tega, ali se ve, kje naj se išče pogrešani,« je začel Miran Tišler.
Če že omenjamo letošnjo ledeno ujmo ... Prav tisti »udarni« konec tedna so imeli reševalci izpopolnjevanje na lavini na Vršiču. Lavina poenostavljeno pomeni ostanek snežnega plazu. Ko so zjutraj ugotovili, da je snega krepko čez meter in se je plaz »pripeljal« skoraj do Erjavčeve koče, so pobegnili v dolino in trening na plazu pustili za drugič. Pet ur so gazili, psov se ni niti videlo iz gazi. Nekajkrat je na cesto priletel plaz, proti koncu pa jim je prišel naproti mini snežni teptalnik, da jim olajša zadnji del poti (iz Krnice). Še dobro, da so vsi, vodniki in psi, dobro pripravljeni na najhujše. Kjer je volja, je tudi pot, je povedal Vozk. In volje jim vsem nikdar ne (z)manjka.

S psmi sem eno(ta). »Vsak dan sem s psmi od dve do tri ure na treningu. Skrijem jim predmet in se 'igramo'. Za psa mora biti iskanje česarkoli zabava, igra, smisel njegovega življenja. To mora početi iz navdušenja in ne zaradi prisile. Tako se vzgoji res uporaben reševalni pes. Ne gre s tepežem ali strogostjo, čeprav red vseeno mora biti. Pes mora vedeti, kdaj je zabava, ko lahko malce oddirja iz smeri, in kdaj zares, ko mora premočrtno iskati,« je razložil.
Na iskalno akcijo odpelje samo enega psa. Včasih tudi še enega, ki čaka v avtomobilu, če se prvi utrudi. Psa uči kaka tri leta, najdaljšo delovno dobo pa imajo do deset let, a večinoma rešujejo le od tri do šest let. Vozk ima zato vedno tri pse, da se menjajo, skupaj jih je imel doslej že devet. Prvih sedem je bilo zlatih prinašalcev, zadnji trije so belgijski ovčarji.

Seveda je večen problem prostor. »Če me doma ne bi že od začetka podpirali, ko smo še živeli v majhnem stanovanju, ne vem, kako bi bilo. Prvi pes Bari je tako dobil balkon, naslednja, Lejdi, pa na srečo že pravi pesjak na zemljišču pod policijo. Predvsem pa sem imel srečo, da me je vsega naučil legenda Jože Vester, naš starejši kinolog, ki je vedel res veliko o psih. Ne uporabljam kastriranih psov; pes mora biti cel, da lahko delujeva skupaj kot eno. Dobro ga moram poznati, da vem, kdaj je našel, kdaj še ni prepričan in kdaj ga moti veter ali druge vonjave.« Vozk je sicer dvojni inštruktor in 20 let član mednarodne enote MERP. »Za te pse je iskanje pogrešanih izziv. Kadar najdejo živega človeka, močno zalajajo in rinejo tja, kadar pa mrtvega, so previdnejši. Hodijo v krogu, cvilijo ali nezaupljivo ovohavajo zrak. Vonja mrtvega pač ne prepoznajo tako dobro. Ko nekoga najdejo, dobijo klobaso. S tem vedo, da so izpolnili svojo nalogo, in imajo za nekaj časa občutek izpolnjenosti. Tako jih redno treniram in držim v formi.«

Psa najbolj motita mraz ali vročina. Pri temperaturi pod -10 stopinj Celzija jim sposobnost voha močno pade. Pri vročini pa je drug problem. Psi se hladijo z odprtim gobcem. Takrat jim tudi voh ne deluje dobro. kadar zaznajo vonjave, takoj zaprejo gobec, a z zaprtim v vročini ne zdržijo prav dolgo. Zato so med poletnim iskanjem uspešni 20-30 minut in nič več. Tudi zato je treba imeti več psov.

Iskanje mrtvih izpod ruševin. Vozk je sodeloval tudi na mednarodnih iskalnih akcijah, recimo po potresu v Turčiji in Alžiriji. Na zadnji so bile celo štiri slovenske trojke, to pomeni trije vodniki in psi, na prvi pa je bil član avstrijske reševalne enote. Največji problem pri akcijah v tujini je, da se vse odvija prepočasi. Odločitev, kdo in kdaj bo šel, potrdila za prehod meje za pse, nastanitev in organizacija na kraju nesreče ... Zato običajno žal najdejo samo trupla, preživele res redko. Če bi bili hitreje na prizorišču tragedije, bi bili uspešnejši. A problemi so še drugje. »Kadar je vse porušeno, včasih brez mehanizacije ne moreš nič. Niti priti na drugo stran ulice. Morajo priti buldožerji, da naredijo prostor, kar lahko traja in traja. Pes pa tega ne ve. Kadar nekaj zavoha, laja, cvili. Ve, da je nekaj našel, pa čeprav je človek že zdavnaj mrtev. Ob vsem tem pa moramo paziti tudi nase in pse. V Armeniji se nam je zgodilo, da je nekemu Belgijcu pes padel globoko v ruševine. In kaj smo lahko samo še naredili? Zastrupili hrano in jo pustili psu. Da mu skrajšamo trpljenje. Drugače je, kadar človek opazuje dogajanje od daleč, po televiziji in medijih. Resnica je drugačna. Ljudje so v šoku, otopeli. Nekateri jezni nase, ker so recimo preživeli, in podobno. Vlada stihija. Ne razumemo jezika domačinov. Pogosto ne veš, na koga bi se obrnil, kadar pes kaj najde, in podobno. Prav ta zmedenost je naporna in neučinkovitost ti jemlje voljo ter zbija pozornost.«

Tudi doma je malo živih. Pri iskanju doma včasih ni drugače. »V večini primerov najdemo trupla. Še največ samomorilcev. Tu in tam kakšnega živega gobarja, ampak pri njih je velik problem pri določanju območja iskanja in jih je težko odkriti. Ko je moj pes Rex enkrat našel utopljenca, sploh ni hotel zraven, saj jih ne navajamo na vonj mrtvih.« To, da so ravnokar imeli štiri akcije, samomorilce, je povedal, kot da je šel v trgovino po kruh. »Ni kaj, ne gre drugače. Moraš se naučiti biti trd.«

Lani so imeli 26 akcij, poprečno pa 20 na leto. Vedno, ko je doba gobarjenja, nabiranja borovnic, so vsi reševalci in psi še bolj pripravljeni. A večna težava je, ker ima pes omejen prostor iskanja, gozdovi pa so prostrani in policija pogosto ne ve, kam naj bi pogrešani šel. »Edino pri samomorilcih je uspešnost najdbe visoka, saj se zatekajo v bližino krajev, kamor so radi zahajali, ali kam, kjer vedo, da jih bo nekdo našel. Policija v takih primerih najprej naredi psihološki profil, šele potem nas usmeri,« je razložil Vozk.

Za veliko dela nič nagrade. Da v današnjih časih delaš take reči, moraš imeti res rad ljudi in imeti močno željo, da narediš nekaj koristnega za družbo. Vozk dobi na pet let nahrbtnik in preproste planinske čevlje od CZ ter nekaj kosov oblačil od GRS. Pa še tega je čedalje manj. Bencin, ko vozi pse na treninge ali iskalne akcije, na obvezno poletno hlajenje in kopanje v reko Savo, redno cepljenje, hrana (za pse), karkoli je že potrebnega, vse to plača izključno iz svojega žepa. Še dobro, da vsaj pokojnina redno prihaja na račun, se je pošalil.